Avtorji

Elektronska obvestila

Vaš e-naslov

Kje nas najdete

Vedno prvi | Mirko Tratnik in Saša Dragoš

Spletna cena: 27,00 €

Na zalogi

Šifra izdelka: 127

Ocena izdelka

5/5

Opis izdelka

Vedno prvi je dokumentiran opis življenja Idrijčana, vodilnega gospodarstvenika in vizionarja svojega časa – Mirka Tratnika. Je oris namernega uničenja njegove kariere, kriminalnega poteptanja montažnega podjetja Simplex in okrog 300 od skupno skoraj 600 zaposlenih, vajencev in kooperantov v njem. Je sprehod skozi politično nameščeno sodbo in posledično Tratnikovo molžo krav, ko je preživljal krivično zaporno kazen na Dobu. Je prikaz rojstva Tovarne kolektorjev, ki ji je tako kot Simplexu botroval zamolčani Tratnik, potem ko je to zavrnil sanjavi Rudnik živega srebra. Je analiza idrijskih razmer druge polovice prejšnjega stoletja, ko so poniglavi politiki v spregi z republiškimi ne le uničili Tratnika in stotine soobčanov, pač pa na slabše spremenili Idrijo. Je prikaz trde idrijske politike in širših razmer na Idrijskem, ki so ob poveličevanju rudnika dopuščale kriminalno ravnanje in dolgoletno škodo za občino. Nenazadnje je samorehabilitacija Tratnika, ker Idrija o kriminalnem političnem ravnanju še dandanes molči in ponavlja napake.

Prof. dr. Ernest Petrič je v predgovoru zapisal:

"Naj najprej zapišem, da je to knjigo vredno brati. Je nazoren, pošten prikaz časa, ki ga je živela generacija, ki ji pripadam tudi sam: z otroštvom v letih pred veliko vojno in med njo, z mladostjo v zapletenih letih po njej in z upanjem o pošteni, lastni, slovenski državi, uspešni in pravični, v poznih letih. Upanjem, ki se je in se ni uresničilo, torej se je uresničilo le delno. Lastna država da; uspešna, poštena, pravična – to utegnejo dočakati naši otroci in vnuki, naša generacija pa? Dvomim. In dvomi tudi Mirko Tratnik.

Ta čas je bil čas padcev in vzponov, navdušenja in razočaranj. Po zmagi v vojni nas otrok in mladostnikov zaradi nevednosti niso obremenila bratomorna grozodejstva revolucije in protirevolucije, videli smo le beg in poraz osovraženega tujca. In upanje v nov svet, pravičen, ki ga bomo zgradili, obnova razrušene domovine. Zanos, ki pa so ga, bolj kot smo odraščali in dozorevali, načenjali dvomi. Nasilje tajne policije, diskriminacija, nesvoboda, ki je hotela vkleniti v kalup tudi človekovo svobodo duha ob lokalnih pridigah o enakosti in svobodi, je hitro prešla v dvome in razočaranje. Za mlade in zagnane, željne ustvarjati, biti svoboden v mislih in dejanjih, večni vzgib v človeku, ustvarjati, duhovno in materialno, je sredi šestdesetih let tiho, nejasno upanje postalo stvarnost. Čas, ko je kazalo, da se bomo izvlekli iz okov enoumja in ideoloških zablod. To je bil čas, ko sva – jaz kot član Izvršnega sveta tako imenovane Kavčičeve vlade in Tratnik kot poslanec –, ne da bi se osebno poznala in družila, delila upanje in pogled v bodočnost. Takole o tistem času zapiše Tratnik: »Ne vem, kaj me je bolj navduševalo: slovo od absurdnih ideoloških kriterijev ali za slovenske razmere povsem nov koncept tržne ekonomije, ki je vseboval socialno državo in ekologijo. Oziroma uravnoteženo zeleno bilanco, kot so jo imenovali v Izvršnem svetu … Če bi rekel, da sem Kavčiča dobro poznal, bi lagal. Sem se pa z njim večkrat srečal in mu tu in tam tudi nasprotoval. V času, ko to ni bilo ne dobro ne zaželeno, je spoštoval različne poglede in menja. Pravzaprav jih je vzpodbujal in oporekanja ni zameril.« Iste besede, kot bi jih o Stanetu Kavčiču in tistem času zapisal sam, ki sem Kavčiča po petih letih dela v »njegovi vladi« kar dobro poznal. Da, to je bil čas upanja, ki je bilo skupno in široko. A čas še ni dozorel.

Kavčič je menda bil »petelin, ki je prezgodaj zapel«. Tratnik zase pravi, da je bil »vedno prvi«. V tistih časih »zapeti prezgodaj« ali »biti prvi« ni bilo dobro. Tratnik popiše svojo usodo, Kavčičeva je znana, tudi moja je. Res je, to niso bili več časi eksekucij in izginjanj. Je bil pa to čas zaprtih poti za tiste, ki so bili petelini, ki so hoteli »svobodno, a prezgodaj zapeti«, ali kot prvi utirati nove, nujne poti v politiki, gospodarstvu, kjer koli. Sam sem prostor za svobodno, ustvarjalno delo iskal bolj v širnem svetu kot doma; kako se je z miselnostjo »doline šentflorjanske« ter s primitivizmom tistega časa in takratne enoumnosti srečeval sam, pošteno in tudi zanimivo opiše Tratnik. Upanje, da bi bivšo državo bilo moč reformirati v državo z vladavino prava, spoštovanjem, dostojanstvom človeka ter njegovih neodtujljivih pravic in svoboščin, vzpodbujanjem uspešnosti, znanja ter tržnega in uspešnega gospodarstva, je šlo po vodi. In tudi upanje o priključitvi demokratični Evropi z njim. Spet so zmagali, kot jih je imenoval Kavčič, »vojaki revolucije«. Utrdili so pot bivše države tja, kamor so jo z neznanjem in ideološko slepoto vodili: v krvav razpad.

To je bil čas snovanja nove, slovenske države, ki je našo že ostarelo generacijo navdal z upanjem. Sami gospodarji lastne domovine in lastne usode – velika možnost, izzivi, odgovornost. Se je že pokazalo, da smo izzivom in možnostim kos? O tem Tratnik v knjigi ne piše, omeji se na takratni čas ter ideološko okolje in dogajanje, gotovo pa piše o tem, ali se je ali ni uresničilo.

To, ta novi čas pravzaprav ni več najin. Ne dvomim pa, da upanje še živi, saj menda prav upanje umira zadnje."

Dodatni podatki

Vezava	Trda
Št. strani	415
Format	170 x 245 x 35 mm
Leto natisa	2020
Ean KODA	9789616035729

Vsebina vaše košarice

Avtorji

Elektronska obvestila

Kje nas najdete

Vedno prvi | Mirko Tratnik in Saša Dragoš

Opis izdelka

Dodatni podatki

O založbi

Splošni pogoji

Zakon o enotni ceni knjige