Ana Balantič: Sonce in pomlad

»Greš z mano?«
»Ne lomi ga, ne utegnem,
imam zmenek!«
Celo zimo sem jo čakal.
Vedno je prišla, včasih prehitro,
letos je izgubila ključ. 
Panika! Ni mogla ven.
Spodil sem oblake
hribe stisnil v pest,
da je zajokal sneg, 
poljane uščipnik v lice, 
da so pozelenele od jeze.
Žarek sem zavrtal v ključavnico
in pomlad mi je padla v objem.
Zdaj hodiva na plesne vaje,
učiva se tanga
in travam stopava na prste. 
Veselo nabirava regrat,
drevju božava popke
in za ušesa vlečeva zvončke.
 
Imava se rada,
le dež nama nagaja.