Jaz Borut

Živjo vsi, ki imate radi majhne otroke. Kdo sem? Pravijo mi Borut, Mucek, Mali, Smejko, Hlačman … Malo sem zmeden ob vseh teh imenih. Če me vprašajo, kdo je Mucek, sklonim glavo in usmerim prst proti svojim prsim. Kadar jih zanima, kdo je Borut, stečem proti ogledalu in pokažem na podobo v njem. Močan in velik sem kot večina malčkov petnajstih mesecev. Nikoli nisem pri miru. Še med spanjem ne. Stikam povsod, kjer se da. Na moje prste se kar lepijo stvari. Največ je umazanije. Fuj! Da sem radoveden, pravijo. Da moje zvedave oči neprestano iščejo in odkrivajo nove zaklade. Svetli, nakodrani lasje me izdajajo, kadar se skrivam. Ponavadi še prej zaslišijo moj glas. Cela hiša ga je polna, rad se smejim.

Mami Mojca je nad menoj navdušena. Babi tudi, in kadar sta skupaj, mami ukaže babici, naj piše, če povem kaj smešnega. Babi se je namreč odločila, da bo napisala o meni knjigo, drugače bodo pozabili, kaj vse sem počel in potem bo za vedno pozabljeno. Meni, da bo najbolje začeti z dnevi, ko sem razgrajal še v mamičinem trebuščku. Zdaj veste, koliko mesecev sem imel, ko sem babico »nagovoril«, da je začela pisati o meni. Zapisala bo najprej moje stare grehe, sledile bodo sprotne dogodivščine. Vse dotlej, ko bom znal pisati sam. Takrat mi bo dala moje zgodbice. Lahko bom nadaljeval.